Kolesarski duh

V moje telo, se je vselil nemirni kolesarski duh. Mu pravim, da nisem za to, pa ne neha. Mu pravim da ne zmorem, pa neha. Mu pravim da bi bolj počasi, pa ne neha. In tako sva ujeta drug z drugim, nobeden ne popušča. Postaja mi vedno bolj všeč, čeprav se vede kot moj lastnik, česar pa ne maram.
Ampak vrtim dalje, pedala, s pedali moje življenje. Moje poti krojijo poti drugim, druge spet mojim. Sobivanje plusov in minusov, črnega in belega. Kontrasti življenja, lepšajo moj pogled, pogled vase in naokoli.
Spet se oglaša, duh, kliče za naslednji podvig. A moje noge se čudno obnašajo, glava trezno razmišlja, duh pa vpije in me sili...ne morem! Oblečem se, obujem, se vpnem in grem. In ko se peljem, ga pustim, da me prevzame... Zmagal je, prepustil sem se mu...vsaj do naslednjega boja, ko ne bom hotel popustiti in vem da bo zmagal. Spet. In jaz bom spet vesel.

Ni komentarjev.
Za komentiranje se je potrebno prijaviti.