Maser na pedalih

Za lažje pedaliranje

Nikoli mi ni šlo od rok več stvari hkrati. Vsako stvar, ki jo počnem, počnem 110%. In seveda pozabim na vse ostalo Včeraj, naprimer, sem pozabil, da je osnovna človeška fiziološka potreba hranjenje. Nikakor ne morem odtrgati misli od sobe, kjer ležita dve najljubši mi osebi. Pa sem rekel: stari, mal se zber, da boš vsaj tistih grintavih 75kg obdržal do prihoda prvih dveh tretjin družinice domov
Kolo bo kar prava stvar za preusmeritev misli. Seveda je treba biti previden: če si prepočasen, misliš na vse okoli sebe, če si prehiter pa le-to nisi dolgo Ko ujamem tisti pravi trenutek, trenutek, ko ne mislim kako vrtim pedala in hkrati nimam časa gledati narave okoli sebe, pridem v situacijo, katere se zavem šele na vrhu klanca. Tam vmes nekje je tema, ko se sploh ne spomnim, kaj sem počel na kolesu. Ne, ne poham Je pa zame kolo zanesljivo odvisnost. Pa nimam namena kakšne Isostarjeve obliže lepiti na ramena in jesti tablete z ekstrakti olja za mazanje verige , da se rešim odvisnosti. Vsako tele ima svoje veselje...hvala bogu, da je tako.
Bo treba kar nekaj klancev prevoziti, da bom lahko pozabil sem si rekel. Zjutraj sem si napokal 4 bidone, nekaj frutabel in gremo. Za začetek na Rakitno. Sto in stokrat prevoženo. Za dobro jutro in da pogledam kam me bo vodila pot.


Pogled v prihodnost na spustu z Rakitne: tam nekje v tisti megli bom čez nekaj ur



Potem sem šel čez Borovnico in Vrhniko na Zaplano pogledati kaj počne bivši predsednik društva za boljši svet. Pa ga ni bilo doma in sem jo mahnil naprej na Ulovko (kjer ni nihče smučal) in dalje proti Šentjoštu.

Tule že gledam iz nasprotne strani barja, tja, od koder sem gledal v prihodnost



Za ogrevanje je bilo, Koreno je bilo naslednje. Spodaj je Horjul, kjer je bila dobrodelna prireditev kolesarskega kluba Peklenk Fantje (morda tudi kakšna punca) so 12 ur vozili kroge po okolici in za vsak kilometer prevožene proge dobili en €. Vsak kolesar je imel sponzorja. Denar so zbirali za poškodovanega fanta, ki si je na smučišču na Žažarju poškodoval hrbtenico. Pohvalna gesta kolesarjev, katera, to je treba povdariti, ni bila prva.



Potem sem se spomnil, da že dolgo nisem bil na Črnem vrhu nad Polhovim gradcem. Pa pojdimo pogledat, kakšen je razgled



Mislil sem, da sem že na vrhu a je bilo treba pririniti še do tiste cerkve



Zaboji za smeti so bili priročno stojalo za fotoaparat: ko sem ravno govoril z novopečeno mamico




In eden od kolesarjev, ki ne zna odzdraviti, ko ga pozdraviš




Sedaj sem končno imel veter v hrbet: gasa proti Katarini nad Ljubljano. Po petih vzponih take table niso na vrhu seznama želja kolesarjev



Po samogovoru, ko sem na cesti videl napisano "mati zemlja" (ne, nisem spet pohal...res je pisalo...čeprav sem tudi ene rožice videl narisane ) pa razgled proti Ljubljani



Čeprav sem bil že mal v k....sem si privoščil še kratek, a strm vzpon na Toško čelo. Tistih 14% je bilo težje premagati z glavo kot nogami. V kolesarskem žargonu sem šel "peš"
Še dobro, da se nisem zvrnil, ko sem z 9 na uro lezel na zadnjo razgledno točko; potem bi moral priznati, da sem na klancu stopil s kolesa

Pogled na Ljubljanski grad z okolico



165km, dobrih 3000 višinskih metrov in 5 litrov tekočine pa je bila krona sklenjena



Ammm, ne ni mi ratal...vseeno sem mislil na prvi tretjini

In kaj je počel princ med tem? Ležal je na plaži, malo pojokal in dobil joško

Ni komentarjev.
Za komentiranje se je potrebno prijaviti.